Pretekli vikend smo se družili v Lipici na čudovitem jesenskem zaključku tekaških prireditev
Medtem pa so naši svetovalci mimoidočim predstavili jesensko trail tekaško kolekcijo znamk Merrell in Mizuno. Tekači so lahko za nasvet ali priporočilo povprašali tudi našega sodelavca in tekaško legendo Romana Kejžarja, ki je še vedno aktualni lastnik slovenskega državnega rekorda na maratonski in polmaratonski razdalji. Vzdušje je bilo veselo in pozitivno tekaško naravnano.
Naša ekipa je svoj svetovalni štab postavila kar ob bok prevzemu startnih številk in vse čakajoče je v mrzlem jutru pred ogrevanjem pogrel naš mojster Blaž s posebnim toplim izotoničnim napitkom.
Medtem pa so naši svetovalci mimoidočim predstavili jesensko trail tekaško kolekcijo znamk Merrell in Mizuno. Tekači so lahko za nasvet ali priporočilo povprašali tudi našega sodelavca in tekaško legendo Romana Kejžarja, ki je še vedno aktualni lastnik slovenskega državnega rekorda na maratonski in polmaratonski razdalji. Vzdušje je bilo veselo in pozitivno tekaško naravnano.
Ob čudoviti kulisi prelepih lipicancev je ogrevanje lažje steklo in z našim Timotejem Bečanom na čelu so se tekači že pripravili na startu.
Na poti so se tekači srečali z makedamskim delom poti pa tudi s kar nekaj blatnimi lužami kjer so še posebej do izraza prišli Merrellovi trail tekaški copati. Tekli so stari in mladi, super popestritev pa je bila tudi približno 10km dolga pohodna pot Živi muzej Krasa. Na cilju 9km razdalje ni bilo presenečenj – Timotej je na poti skoraj prehitel spremljevalno kolo potem pa s čudovitim tekaškim korakom in blatnimi supergami pritekel na prvo mesto.
Tudi ostali tekači in tekačice so se odlično odrezali in na koncu jih je poleg odličnih sponzorskih nagrad v cilju pričakalo še nekaj. Na trgu poleg kobilarne so postregli nekaj »na žlico«, tradicionalno joto.
V Lipici smo se družili tudi z dolgoletnim prijateljem Primožem Kališnikom, začetnikom pisanja o rekreaciji in idejnemu kreatorju kako približati športno rekreacijo širši publiki, ustanoviteljem Novice Extreme in kasneje izvršnim urednikom priloge Polet v časopisu Delo. Svoje misli o dogodku je strnil takole:
Tekaški pozdrav jeseni na Krasu ali ko ne gre več po gasu
Tekaško slovo od jeseni je nekoč nastalo nekako po nesreči. Podobno kot Mali Kraški maraton. Pred devetnajstimi leti. Preprosto smo se trije žabarji pripeljali na napačno mesto, kjer so nas preveč dobro razumeli in nas sezuli z organizacijsko sposobnostjo. In slekli s prijaznostjo.
Dobro, zdaj se temu pravi Tekaški pozdrav jeseni na Krasu, kar je isto, a z drugimi besedami povedano, da človek lahko v tekaških copatih steče v osmico na martinovanje. Kras je od vedno, vino tam skoraj prav tako, teči pa se je začelo nekaj kasneje. Z Malim Kraškim maratonom na pomlad in potem v jeseni takoj že s Tekaškim pozdravom jeseni.
Kdor je tekel na Krasu zadnjo soboto, morda ne ve, da so prav teki v Sežani predrugačili ljubiteljski tek na Slovenskem. Mali Kraški maraton je postal zakon, za Ljubljano in Radenci, zagotovo pa je bil od vseh maratonov najbolj povezan z rekreacijo in najmanj z vrhunskimi dosežki. Še bolj pa to velja za Tekaški pozdrav jeseni na Krasu. Kot zadnjo soboto.Jasno, da je čudno, če prideš na mesto, kjer so bili starti tekov skoraj dve desetletji, in ugotoviš, da tega kraja ni več. Da so ti start ukradli. Slavno stavbo Zavoda za šport (pa turizem in prosti čas) so podrli – kaj pa zdaj? Dobro je, vedno, da si človek prebere razpis za tekmovanje. In ugotovi, da je zdaj veselica v Lipici, kjer se je vedno teklo, startalo pa ne.
Dobro, za lučaj naprej začnemo, a ob tem se seveda spremeni tudi agregatno stanje teka – ne teče se več po asfaltu proti Orleku, pač pa tam, kjer se stikata Kras in zgodovina Lipice v podobi ene najlepših živih bitij. Lipicanca. Konj, oblečen v snežinko.
Jasno, da copati za tek po asfaltu zelo posebno pristajajo v blatu in travi in v kraški gmajni, še bolj, če si v zadnjem desetletju morda tekel dobrih desetkrat. Dobro, dvanajstkrat. Da prideš sem, je podobno neumno kot takrat, ko si maraton v Milanu tekel na 200 kilometrov podlage.
No, po letih si retro, po formi si retro, in ko prideš v tekaški opravi izpred desetletja, ti rečejo, da je prima – ker je retro. No ja, retro, ki je zaradi neuporabe kot novo.
Start v Lipici je bil poseben, ker smo se postavili povsem na rep kolone, pa potem ugotovili, da smo povsem na njenem čelu, saj se teče v drugo stran … O tem nas pouči Žiga – Žiga je bil kresilo za prvi Mali Kraški maraton in vse po tem.
Lipica je fajn. Lipica je prečudovita. Tu je bil nekoč opravljen prvi test tekaške obutve na Slovenskem. Test, ki je bil potem vsako leto, v času, ko Evropa tega ni poznala … Fantič, ki je bil takrat tečen paglavec, je zdaj resen možak in pokrovitelj teka. To je dobro. Dobro, da je imel opravilno pravilno tečnega fotra, mojega prijatelja. Kaj češ. Včasih rata.
Danes vsi tečejo. Jaz ne več. Lahko le džogam. Kar je veliko več od obetov, ki so bili na mizi pred leti … Tempo je šest minut in se zdi, da leti. Lipica je noro lepa, blatu in gibanju v ponovljenem posnetku navkljub. Spomnim se, da so na prvem Malem kraškem maratonu, morda pa drugem, blatni del trase Kraševci pokrili s sto metri platnene prevleke! Zato je bil in so še vedno ti teki tu tako posebni. Zaradi organizatorjev.
No, smo le tekli in na razcepu veš, da bi bilo veliko modreje zaviti na šest kilometrov, kot se spotikati ob kamenje, korenine in leta na devetki. Kolesarska kondicija nič ne pomaga, če v gležnjih ni več hrustanca.»Merrellke bi moral nadeti namesto Mizunk,« mi je dejal Roman Kejžar – a šele po tekmi. Hvala, Roman.
Ko sem se po letih pred mesecem spet upal malo steči, sem se spomnil nanj, ko mi ni šlo nikamor, Da bi me ugriznil sprehajalčev pes in bi lahko nehal s tekom, sem si zaželel. Tako kot si je želel Roman na nekem maratonu, bilo je na svetovnem prvenstvu ali olimpijskih, ne spomnim se več. Pa me ni. Kot njega žal ne. In sem tako opravil sedmi in osmi tek v desetletju, šel v Ljubljano in potem še v Sežano. Pogledati stare prijatelje in tisto, kar je bil zasejano pred dvema desetletjema.Kras je pravljičen, gmajna prav tako kot lipiški drevoredi in kolovozi. Na šestem kilometru je v gležnjih veselica. Pričakovano. Ampak tudi džoging je lep, precej podoben teku, le da tečeš ves čas z zategnjeno ročno zavoro.
Copati so odlični, kljub vsemu, le barvo so spremenili, povsem. Rjavih nisem imel še nikoli … Uživam, ko ugotovim, da me boljša polovica ne bo mogla stresti. Nekaj ostane tudi v glavi. Brzina je konstantna in se ji reče počasnost, šest minut, ki so v kakšnem ovinku celo prehitre, ampak ko pride sedmi kilometer veš, da bo šlo. Včasih ti je na sedmem kilometru kazalo 28 minut, danes se ti jih je nabralo 42. Kot slanina nad škofijo in okoli popka, to je v sorodu.Ampak – dobro je. Dobro je teči v Ljubljani in na Krasu in tokrat brez čipa in merjenja časa. Le ura na cilju. Pritečeva. Prima je. Počasi se začneš spominjati obrazov, ki si jih včasih videval na tekih in tekmah. Dobre volje so, ti ljudje. Še vedno tečejo. Tek je lep, čevlji so reklama za Blatno jezero.
Roman Kejžar. Posodi mi krtačo, če si mi že za Merrell povedal šele po dirki. No, ko sva zadnjič skupaj tekla, v Črnomlju, sva bila oba v Mizunu, zato ti oprostim in bom vse za sabo počistil sam. Ker vem, da boš postavil svetovni veteranski rekord. Sam sem ga dosegel na martinovanju. Tam je vseeno, v kaj si obut, le da je za tek.Matr, kako je dobro teči. Niti ni tako pomembno ali v Mizunkah ali Merrellkah, le da lahko tečeš.